Najin zadnji pogovor v Večeru sva naslovili »Kako miriti večni boj med redom in kaosom«. Moje delo tukaj in doživljanje drugega kontinenta še vedno odzvanja to temo. Odnos med karakteristikami ZDA in Evrope se v mojih mislih in občutjih vzpostavlja kot polarno črno belo nasprotje in najbolj smiselno je stati v ravnotežnih odtenkih sivine med njima. Prvi občutek novega konteinenta pride kot širna osvobajajoča lahkost. Na poti med letališčem v Bostonu in majhnim Novoangleškim naseljem Peterborough z voznikom Joe-m plačava listek delavcu, ki noro pleše v cestniski postaji, iz katere doni Jimi Hendrix. Ta lahkost in odprtost, morda drznost in norost ostane krovni občutek, osvežilen predvsem zato, ker sem vajena težke filozofije Evrope (berem na primer Foucoult-a) in teoretsko birokratske nadgradnje zgodovinskega kolektivno nezavednega. Nebroj imigrantov je vstopilo v to deželo skozi vrata in pustilo vso preteklost zadaj. A treba je vpresti tudi staro kobilo na nasprotni strani. Evropa je v svojih mislih globoka, Amerika veliko bolj plitka. Prebiram esej z naslovom » Jihad vs. Macworld«, o dveh destinacijah, kamor pelje naš svet in nobena od njiju ni vzpodbudna. Prva je rigidno oklepanje tradicije in narodne identitete, ki preraste v nacionalizem, njen antipol pa tržna globalizacija, ki uniformira. Zdaj pa najdimo balans med njima!
Ne, vprašanje kulturnega ministrstva sploh ni odvečno! Veliko razmišljam o tem. Javna podpora umetnosti je izjemno pomembna in v svoji idealni verziji generira plodno ustvarjalno sfero , iz katere potem zrastejo osupljivi presežki, ki imajo hranilen vpliv na narod. John, ki dobro pozna oba umetniška svetova, ameriškega in evropskega, meni, da smo evropejci z javnimi podporami razvajeni in da nas vlade tako podkupujejo, da smo tiho in ne predrzni. V ameriki je situacija taka, da skoraj vsi umetniki vsaj začasno hodijo še v neko drugo službo. Kar lahko omeji perfekcijo. Nekaj se jih prebije skozi ta jarem. V ZDA je veliko več umetnosti, ki se lahko proda na trgu, kot sta slikarstvo in kiparstvo, in veliko manj novomedijske ali intermedijske umetnosti, ki jo naše ministrstvo še posebej podpira. Vendar je tukaj trg res močan in obstaja že par stoletij. Ko je Miha Mazzini bral pripombe na spletu v zvezi s protesti umetnikov ob nedavni združitvi ministrastva za kulturo z drugimi resorji, je tam našel nepregledne komentarje bralcev, da naj umetniki že končno gremo delat. In da naj živimo od trga. Kmalu zatem se je vprašal, kak umetniški trg v Sloveniji naj bi to bil. Naj morda umetnik živi od tega kar od-trga, jabolk v jeseni, koreninic pozimi in podobno.
Rezidenčni center, v katerem bivam in delam ima stoletno tradicijo in deluje na pogon privatnega kapitala. Nastal je na pobudo močne ženske, Marian MacDowell, ki je s prodornostjo in entuziazmom gradila prve ateljeje, odmaknjene od vsakodnevnih motenj, idealne za ustvarjanje. Si predstavljaš, da bi v najini domovini premožni vlagali v gradnjo in vzdrževanje tridesetih hišic sredi gozda in v produkcijo izjemnih umetniških del? Menda je bila pred mano tukaj edina naša rojakinja Metka Krašovec in njena subtilna risba enoroga in ženske me je čakala na košari s kosilom pred vrati v prvih dneh.
Sama v glavnem delam na video instalaciji, ki sledi obrednim kotom staroselcev, berem besedila Andreja Pleterskega in Nikosa Čausidisa, ki si končno drzneta rekonstruirati Slovanstvo iz borih ostankov in povezovanja raznih disciplin: arhitekture, noše, preživelih običajev in zgodb. Čutim odpor in bes do krščanstva, ki že stoletja nasilno briše staroselsko znanje in postavlja nad nas boga z nadzorom in moralno etičnimi obveznostmi. Slovanski bogovi se niso menili za človeško vsakdanjost, ukvarjali so se z lastnimi posli. Tudi umetniška kolonija tukaj sledi temu principu, pustijo nas na miru da lahko počnemo kar hočemo in to je bistveno.
Vendar pa je hočeš nočeš treba prebroditi tudi to bipolarnost, idealiziranje staroselcev, njihove povezanosti z naravo, ki odzvanja neko odmaknjeno Zlato dobo. Taka mitologizacija dela na tem kontinentu podobno škodo Indijancem, kot jo je naredilo njihovo iztrebljanje, saj nihče ne dojema teh plemen kot realnih ljudi s stvarnimi problemi, ki se spreminjajo s časom.
Potem pade na eno stran tehtnice New York s težkimi nebotičniki, ki preraščajo v stekleno krajino, na drugi strani pa so vonj po borovcih, žabe, srne in kojoti ter pogled na vzhajajoče sonce, ki se je v teh dveh mesecih premaknilo za fascinantno razdaljo proti severu.
Tako rada bi ti povedala vsaj kaj malega o izjemnih umetnikih, ki so tukaj. Oni so morda najpomembnejši dejavniki, v družabnem in ustvarjalnem smislu. Vsakega med njimi je smiselno raziskati na spletu, saj je vsaj zame njihov opus čista svežina.
Jamalaadeena Takumo poznate. Najprej je omenil našo priljubljeno lokalno destinacijo Hudo kavo, potem je prikazoval svoje posnetke Maribora, pisane vesele jeseni, pogleda čez stari most… Aaron Johnson slika v akrilnih plasteh barvite podobe Jezusa, ki natepava damo upodobljeno v kipu svobode. Eno njegovih risb smo šli pogledat v Momo, visela je zraven Picassove. Sergio Lopez-Piñeiro je prevelik svobodnjak, da bi odobraval klasične razporeditve pravokotnih bivališč, ki narekujejo družbene odnose in funkcijo prostorov. Gradi krajine snežnih kupov sredi urbanih središč ter lahke zgradbe brez osrednjih težišč. Jerome Kitzke kmalu pade v zamaknjeno norost, ko recitira intiligentna besedila, porogljiva do karakterne arogance. Ob tem divja po klavirju, žvižga, hrska in rezgeta. Jean Rohe, o Jean, z elegantno samozavestjo vzame v roke katerikoli instrument in te vrže vznak s preprosto povedanimi zgodbami iz podstrešja intime. John Jesurun, genij z izrazitim smislom za humor, (samo) ironijo. .. Poslušaj to: sam piše drame, jih potem režira, sam skonstruira inventivne prostore, jih napolni z najboljšimi igralci na svetu, nekateri so prezentni, nekateri zgolj v videu, včasih pa je cel orkester z montažerji vred v povsem drugem prostoru kot publika in jih sploh ni mogoče videti na predstavi, le slišati je tu in tam njihovo hojo po labirintnih hodnikih. Sarah Hardesty dela delikatne prostorske skulpture iz napetih odnosov med kosi lesa. In to je res samo moja najtesnejša ekipa, koliko umetnikov tu še manjka. In koliko se mi jih je na začetku zdelo čudnih in sem se potem srečala z lastnimi kompleksi, ko me je osupnilo njihovo ustvarjalno delo.
Predvsem zaradi skupnih produkcij imam stike s Kiblo, ter z izjemno aktivno skupino dvanajstih ustvarjalcev iz Slovenije in Hrvaške, ki dela pod marelo evropskega projekta. Sicer imam to dobro navado, da kjerkoli sem, sem tam vsa prisotna. Rojakov tu ni, bila je srbska violinistka. Nisva veliko govorili v srbohrvaščini, ker se to vpričo drugih ne spodobi. Sva pa za moj rojstni dan iniciirali divjo Balkan party.
Koliko ti imam še povedati. Komaj čakam, da greva na čaj in da delim spet čas z najinimi bralci. O Mariboru v Mariboru. Otom potom.
Polsončni in polčloveški simbol, ravnovesna os, ki miri obe divji živali na vsaki strani in ju obvlada (Povzeto po N. Čausidis: Mythical pictures of the south Slaves, Studia mythologica Slavica II, 1999)
John, Ana, Jean in Aaron, New York high line (foto: Giuliano Montanari)
Ni komentarjev:
Objavite komentar