petek, 15. julij 2016

torek, 21. oktober 2014

torek, 02. julij 2013

Dva modela dolgoročnih strategij


Navajam dve izmed mnoštva možnih strategij z dolgoročno vizijo, ki sem ju imela priložnost spoznati. Obe sta me fascinirali v svoji doslednosti in profesionalnosti in menim, da ni preskromna gesta, če ju v strateškem nacionalnem programu za kulturo uporabimo kot model, dokler ne izumimo svojih.

Prvi model je Avstrijski kulturni forum v New Yorku (http://www.acfny.org/home/). Stolpnica v srednjem delu Manhatten-a je delo avstrijskega arhitekta Raimunda Abrahama, v zgradbi pa so: galerija, amfiteater, knjižnica ter več stanovanj, ki jih koristijo avstrijski umetniki in producenti brezplačno, kadar imajo službeni razlog, da ostanejo v New Yorku za nekaj dni ali za daljše obdobje. V tej kulturni strateški točki izjemno pomembni za delovanje ter distribucijo avstrijske umetnosti se odvijajo pogovori, debate, razstave, literarne predstavitve, filmske prezentacije, plesne predstave in performansi. Na dogodke se vselej povabi Newyorške ter svetovne producente, galeriste, publiko in se potem mreženje od tu naprej izvaja elegantno in profesionalno. Vse to v pravi stvarnosti še kako deluje, publika in stroka se vselej odzove in dejansko potem v Newyorških galerijah vidiš veliko avstrijske umetnosti ter prezentacij. (Natančneje tu govorim o umetniških področjih, ki jih najbolje poznam). Kolikokrat me razžalosti, da v New Yorku, centru svetovne umetniške pestrosti, Slovenske umetnosti ne vidim nikoli. Nikoli! Ne med zgodovinskimi pregledi, ne med sodobnimi predstavitvami. Če se res redko in mestoma pojavi je to skoraj zgolj zaradi iznajdljivosti posameznikov. To me boli še toliko bolj, ker je vrhunskost Slovenskih umetnikov povsem enakovredna in primerljiva s samim svetovnim vrhom, zmogla pa bi doprinesti k pestrosti in raznolikosti s svojim lastnim specifičnim izrazom. Tukaj bom naštela tiste, na katere sem se največkrat spomnila, ker so moji prijatelji in sodelavci ter njihovo delo najbolje poznam in globoko cenim, jih je pa še veliko več. Naštevam jih, tako da bo razločno jasno, da sploh ne gre za abstrakcije, ampak za konkretne ljudi, ki so neprecenljivo in spregledano bogastvo: Mitja Ficko, Marko Jakše, Natalija Šeruga, Ksenija Čerče, Jasna Hribernik, Luka Prinčič, Maja Delak, Nika Avtor, Oto Rimele, Samuel Grajfoner, Petra Varl, Dušan Zidar, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Borut Savski, Son:da, Vadim Fiškin, Borut Popenko, Jože Slak Đoka, Jože Tisnikar, Zdenka Žido, Milko Lazar, Jelena Ždrale, Igor Bezget, Marko Črnčec, Nino Mureškič, Andrej Hrvatin, Boštjan Perovšek, uh, madona, v katerokoli smer pomislim, koliko jih je še! Vrhunskih! In to je samo avdiovizualno področje.

Drugemu modelu se bo verjetno marsikdo predvsem z umetniške scene upiral, ker je tržno naravnan, vendar menim, da že zdavnaj ni več čas, da se ga namenoma spregleda. V New Yorku je cela četrt, velika približno šest ulic in dve aveniji, kjer se druga za drugo vrstijo privatne galerije (Chelsea district). V galerijah se mesečno vrstijo dovršene umetniške produkcije in razstave. Seveda je glavna dejavnost teh galerij prodaja. Galerije se redno prezentirajo na svetovnih sejmih. Edina privatna Slovenska galerija, ki to počne in se sploh zaveda globalnih tržno umetniških tokov, je Galerija Gregor Podnar, ki trži korekten specifičen nabor ustvarjalcev. Kot se veliko prepogosto zgodi v Slovenskem prostoru, zaradi samo enega selektorja, galerista, kustosa umanjka mnoštvo različnih naborov in okusov. Če naj zaenkrat Slovenija pozabi na umetniško galerijsko četrt, pa je po moji presoji absolutno nujno, da z vsemi možnimi vzvodi spodbuja umetniški trg. Velike vakuume čutim na področju izobraževanja producentov in galeristov, davčnih olajšavah …
Upam, da ta dva modela povesta dovolj o resnosti in vrednosti umetnosti (seveda ne samo materialni), da mi jo bosta na tem mestu pomagala zagovarjati, kar jo je v naši družbi boleče zmede vrednot še vedno potrebno utemeljevati. Umetnost je stalna spremljevalka človekovega potovanja in osvajanja novih miselnih ter čutnih prostorov. Je bistven element polnosti človekove eksistence. Začne naj se že v vrtcih in šolah, saj vzgaja v zanjo izjemno dojemljivih otrocih kreativnosti ter vse sposobnosti, da postanejo suvereni posamezniki.

Več komentarjev na: http://nsk-slo.si/index.php/odkrito_povedano

nedelja, 20. januar 2013

Oddam stanovanje Maribor





















Oddam svoje stanovanje pod Piramido. Cena s stroški vred mesečno je 350 evr. Stanovanje je primerno za par, družino z malim otrokom - zunaj je čudovit vrt, ali enega samega stanovalca. Kadilci bodo morali kaditi zunaj. Stanovanje je povsem mirno in v lepem delu mesta, blizu parka in centra.

Arhiv spletnega dnevnika

O meni